Kako se je vse začelo…

Kot tekmovalcu z radijsko vodljivimi avtomobili mi je bilo pogosto zastavljeno vprašanje:

- Koliko pa stane takšen dirkalnik?

- Koliko stane kompletna tekmovalna oprema?

- Koliko me stane tekmovanje s takšnim dirkalnikom?

Odgovori na ta vprašanja so v večini primerih pri navdušencih povzročili šokirane in žalostne oči.

Tekmovalni radijsko vodljivi modeli in tekmovanje z njimi ni vsakemu finančno dostopno, če prav je to zelo lep hobi, kateri zahteva ogromno spretnosti in znanja. Vedno me je obdala žalost, ko sem videl kako hitro lahko navdušenje izzveni. To mi ni dalo miru, zato sem pričel iskati rešitev. Nekaj mora obstajati, nekaj kar bi si lahko privoščil vsak. Veliko sem razmišljal, iskal po internetu in delal kalkulacije, ampak žal na začetku brez uspeha.

Kar nekaj časa je minilo in po naključju zasledim na TV-ju reportažo o Slotcar dirki v Nemčiji. Vauuu!!! Takoj sem se spomnil tistih lepih trenutkov, ko sva z bratom še kot majhna otroka tekmovala na eni čisto majhni Slotcar stezi . Mogoče, bi lahko Slotcar bil idealna rešitev za vse navdušence dirkalnega športa v miniaturi. Nemudoma sem se usedel za računalnik in začel  zbirati informacije o Slotcarih, opremi in stezah. Ure in ure sem se ubadal s tovrstnimi temami in tako je prišlo do odločitve, zgradil bom prvo Slotcar dirkališče v Sloveniji na pravem tekmovalnem nivoju.

Odločitev je padla, ampak znanja na tem področju nisem imel in prišla so vprašanja:

- Kje bo steza postavljena?

- Kakšno stezo bomo postavil oz. naredil?

- Kako se sploh takšnega projekta pravilno lotiti?

- Kako velika naj bo steza?

- Kakšen naj bi bil potek steze?

- Koliko bo celoten projekt stal?

Šele zdaj so se začela za mene postavljati zelo važna vprašanja in tekom dela jih je prišlo še več. Ufff???!!! To bo pa dosti dela in marsikaj še moram raziskati in izvedeti preden bom lahko začel z gradnjo steze.

Prostor za stezo se je hitro določil. Na štiridesetih kvadratnih metrih talne površine, se bi lahko postavila lepa steza. Kod prvo je bilo potrebno urediti prostor.

Urejanje prostora, kakor celotni projekt se je zaradi pomanjkanja časa žal odvijal počasi. In medtem, ko se je prostor urejal, sem začel z načrtovanjem poteka steze. Obstajalo je kar nekaj načrtov o poteku steze in odločil sem se za stezo, katera ima hitri tekoči in tehnični del. Upošteval sem tudi, da je dostop za pobiranje modelov čim bolj na dosegu roke pri morebitnih zdrsih iz žleba in da je celotna steza lepo pregledna za vse voznike.

Gradnja podnožja mize za stezo, je kar hitro napredovala. Ko je bila plošča od mize postavljena in oblikovno primerno izrezana, sem nanjo nalepil oblogo, ki služi preprečevanju ropota kadar se modeli vozijo po stezi.

Končno sem lahko provizorično sestavil skoraj celotno stezo in videl, če so vsi moji načrti bili pravilni.

Sledila je gradnja dviga in spusta steze na most, kjer sem moral upoštevati, da je prehod iz ravnega dela steze tekoč.

Sedaj je sledilo zelo zamudno delo. Ure in ure rezanja in lupljenja kablov, vrtanje luknjic v elemente in spajkanje. Porabil sem okoli 300 metrov kabla in kar nekaj živcev.

Hkrati sem naredil in vgradil napravo, katera omogoča vsakemu vozniku posebej, pozitivno ali negativno regulacijo za svoj žleb. Tukaj tudi ni smela manjkati naprava s katero se lahko spremeni, smer vožnje po stezi.

Sledila je izdelava kontrolne police na katero se vozniki priključijo in regulirajo hitrost svojega dirkalnika po žlebu na stezi.

Ker mi je bila želja od samega začetka ustvarit pravo miniaturno dirkališče je steza potrebovala tudi ustrezen izgled. Položila se je travica, naredili so se manjši peskovniki, postavila drevesca, grmovja in zgradbe. Tudi dvig in spust sta dobila pravi zidan izgled.

Okoli mize sem namestil obrobo katera preprečuje morebitne poškodbe modelov v primerih zdrsa modela iz žleba.

Da je med vožnjo napetost elektrike konstantna, sem nabavil laboratorijske usmernike, kateri so nastavljivi od 0 do 30 voltov za vsaki žleb posebej. Seveda nikakor ni smel manjkati časomerilni sistem, ki omogoča merjenje na tisočinke natančno in dva dodatna monitorja katera omogočata enostaven pregled rezultatov tako za tekmovalce kot tudi za obiskovalce.

Steza omogoča tudi izvedbo nočnih dirk, zato so zgradbe in tunel osvetljeni in pod celotno mizo so napeljane LED lučke s katerimi je možno osvetliti tla v različnih barvah.

Po letu in pol dela ter truda sem lahko končno rekel:

»Uspel sem ustvariti miniaturno dirkališče in vsakemu omogočiti, da tekmuje ali pa samo uživa v hitri vožnjo po stezi s svojim modelom. V tem dirkalnem hobiju ne odloča denarnica, ampak spretnost, trud in znanje«

*Po šestih letih je bil čas za nekaj novega*

Po šestih letih sem se odločil stezo spremeniti, ker je bi čas za nekaj novega in boljšega. Čas je bil, da se nivo dirkališča in tekmovanja postavita na naslednjo stopnjo.

Zopet so se je pojavilo en kup idej in vprašanj. Ampak nekje je bilo potrebno začeti in zato sem se ponovno usedel za računalnik in začel ugotavljati, kaj bi se moralo spremeniti in tudi izvesti.

Po dveh mesecih sem se odločil da bo en del steze ostal in en del bo kompletno spremenjen. No, zdaj pa na delo veselo.

                              *načrt stare steze*                                                        *načrt nove steze*

Ker bo notranji del steze kompletno drugačen, je bilo potrebno podnožje mize spremeniti, nove plošče vstaviti in jih na obliko nove steze prilagoditi. Sledilo je lepljenje obloge na mizo, katera prepreči ropotanje ko modeli vozijo po stezi. Z vsakim opravljenim korakom, sem postajal bolj radoveden kako bo za vozit po novi stezi.
Ko je končno prišel trenutek in je bilo možno prve testne kroge voziti, sem takoj postal navdušen nad novim potekom steze. Želja mi je bila narediti daljšo in bolj zahtevno stezo, kar mi je tudi uspelo.
Sledilo je zopet zamudno delo, katero bo zagotovilo enakomerno elektriko po celotni stezi. Nova travica tepih se je morala položiti in manjši peskovniki narediti da bo zopet lepo. Nabavil sem prek sto novih dreves in naredil še eno novo stavbo. Tudi dve pravi pnevmatiki od motornega kolesa sem uporabil za dekoracijo steze. Nova steza mora postati še lepša od prejšnje.
Kaj naj rečem. Sami presodite če je razlika vidna.

Tudi posebni prostor za voznike z dvema velikima mizama in stoli obstaja. Kjer se šraufa, nastavlja in analizira ;)

Vsi ste vljudno vabljeni na največje in najlepše Slotcar dirkališče v Sloveniji, da spoznate ta lep in adrenalinski hobi.

Lp. Dali Pompe

*Po 10tih letih uspešnega obstja*

Spet je nekaj let minilo. Slotcar.si dirkališče v Mariboru je praznovalo 10 let uspešnega obstoja.

Lastniku RC-Fun Parku na Ravnem na Koroškem sem uresničil njegovo željo, po lastnem Slotcar dirkališču z namenom, da bo v Sloveniji še eno Slotcar dirkališče, na katerem bo možno na tekmovalnem nivoju voziti in prirejati dirke.

Ponovno se je bilo potrebno vsest za računalnik in začet risati načrte za stezo, ki je atraktivna, hitra in ne preveč tehnično zahtevna, da bodo na njej lahko vozili začetniki in otroci. Kljub temu pa dovolj velika in primerna za ogranizacijo dirk na tekmovalnem nivoju.

In seveda je bilo ogromno ur dela s postavitvijo mize, izdelavo nadvoza, sestavljanja elementov steze, spajkanja elementov, izdelavo polic za priključke in časomerilnega sistema.

Ampak kot vedno sem tudi ta projekt uspešno končal in nastalo je novo Slotcar dirkališče v Sloveniji. Je konkretno manjša od steze v Mariboru, ampak ima kljub temu ponosno dolžino od 24,8 metrov.

Kam se bo razvijal Slotcar v RC-FUN parku pa bo pokazal čas.